Več kot dvajset let sodelujemo s podružnično šolo iz kraja Santa Maria v bližini Tarza. Vsako leto se jeseni srečamo v Izoli in nato spomladi pri njih. Tako gojimo prijateljstvo med šolama.
V torek, 25. 3., se je skupina petošolcev odpeljala proti Tarzu. Že pred zoro smo zaspani pricapljali pred šolo, kjer nas je čakal prostoren avtobus. Posedli smo se, kakor smo želeli, in pričela se je dolga pot, med katero smo se pogovarjali, se smejali, peli, najbolj utrujeni pa so še malo zaspali.
Prispeli smo pred Arheološki park Livelet v kraju Revine Lago in se polni pričakovanj in s široko odprtimi očmi odpravili k vhodu, kjer so nas že čakali vodiči in učiteljica Luciana. Najprej so nam postregli kruhke, obložene s pršutom in sirom. Prav slastni so bili. Malo smo se razgledali naokoli, saj je bil res čudovit dan in sonce je prijetno grelo. V kraju Revine Lago se nahaja rekonstrukcija koliščarske vasice.
Arheolog nas je odpeljal v učilnico in nam predstavil delavnico, s katero nas je popeljal v čas pred našim štetjem. Predstavil nam je napravo, za katero se je izkazalo, da je vrtalni stroj. Z njim smo oblikovali kamnit obesek, v katerega smo zvrtali luknjico, ga pobrusili in obesili na vrvico. Zanimivo delo. Nekateri so se odločili, da bodo izdelek podarili mami, saj je bil ravno materinski dan.
Dan se je nadaljeval v parku, kjer smo izvedeli in videli veliko novega. Vstopili smo v prvo hišico iz gline, pokrito s slamo, v kateri smo izvedeli, kako je človek živel in kakšno orodje je uporabljal v času mlade kamene dobe. V vsaki naslednji hišici je bilo več stvari, več posode, videli smo različna orodja za vsakdanja opravila … Prva koliba je predstavljala čas mlade kamene dobe, naslednja bakreno dobo, zadnja pa bronasto.
Po bogati in zanimivi izkušnji smo odšli novim dogodivščinam naproti. V vasi Santa Maria so nas nestrpno čakali naši vrstniki. Sprejeli so nas v šoli, in sicer v Dvorani sprejemov, ki je namenjena vsem njihovim stalnim obiskovalcem in med njimi smo tudi mi. Posedli smo se skupaj za mize, kjer smo dolgo jedli, saj smo se spoznavali in se veliko pogovarjali. Med kosilom smo se naučili veliko novih italijanskih besed.
Ker se je izza vzpetin pokazal črn oblak in je pričelo deževati, smo po kosilu odšli v telovadnico, kjer smo se vsi skupaj igrali. Nato so nam tamkajšnji učenci predstavili svoj kraj in njegove znamenitosti, mi pa smo jim zapeli prelepo Avsenikovo pesem o Sloveniji.
Pozno popoldan je prišel pulmino in naši vrstniki so se odpravili domov. Pomahali smo si v slovo in si obljubili, da se jeseni srečamo v Izoli.
Tudi za nas se je bilo obiska konec in polni novih vtisov smo se odpeljali proti domu.
Dalanda, Patrik, Vita iz 5. razreda
